Zgodba o mestu pod mavrico

NEKOČ, ne dolgo tega, je obstajalo mesto, ki se je s časom spremenilo v sivino. Sive hiše, sivo oblečeni ljudje, s pogledom uprtim v tla. Nikjer ni bilo zaznati veselja in sreče. Vse več ljudi je zapuščalo mesto. Nekaj pa jih je vendarle ostalo. In nekega dne se je zgodil mali čudež. Po sivem, deževnem jutru se je sončni žarek prebil skozi sive oblake. Nekdo je dvignil pogled proti soncu in zagledal čudovite barve, ki jih je žarek ustvaril. To je bila mavrica. Pomislil je, kako lepo bi bilo mesto, če bi bilo v barvah. Zato je meščanom predlagal, da bi mesto pobarvali. Čeprav so bili nejevoljni, so se strinjali. Nikakor pa se niso mogli zmeniti, kakšno barvo naj uporabijo. Vsak je hotel nekaj svojega. Zato so naskrivaj, vsako noč barvali in vsako jutro se je mesto zbudilo v novi barvi. Čeprav se niso mogli zmeniti, so se ob barvanju vse bolj zabavali. Siva oblačila so zamenjali za pisana, po mestu je odmevala glasba, plesali so in se družili. Složno so ugotovili, da vsaka barva postane dolgočasna, če jo ne dopolnjujejo še druge. Mesto je zaživelo v soju mavričnih barv in ljudje, ki so odšli so se začeli vračati. Ko so mesto dokončno spremenili, so ga na veliki zabavi tudi preimenovali. Postalo je MAVRIČNO MESTO.